Zadnji delovni dan

Kalispera (dober večer)! Ker včeraj nismo napisali bloga, bomo danes malo daljši. Kot že veste ali ne, je bil danes naš zadnji delovni dan na Cipru, zato smo ves čas pogledovali na uro in žalostno odštevali zadnje minute. Za čuda je dan minil zelo hitro, saj smo imeli danes ogromno dela. Poznalo pa se je tudi, da smo se ravno navadili na način dela in osebje. Zato bo slovo še toliko težje. Čez dan je na kliniki bilo kar pestro, tako kot ponavadi smo sodelovali pri veliko kastracijah in sterilizacijah, bilo pa je tudi nekaj zanimivih operacij.  Ko pa je bil čas za odhod se je iz nenada pojavilo še veliko dela, zato je dopoldanska ekipa delala nadure, popoldanska pa je na delo morala priti peš. V zavetišču so med našim garanjem obdelali čredo koz in jih razvajali s francosko pedikuro, torej so jim z vrtnarsko opremo in s težkimi prijemi in improvizirano opremo obdelali parklje.konju pa so zamenjali obvezo.

To je bil njihov vrhunec dneva, drugače pa so se sprehajali po puščavi in nadzirali konje med pašo komaj vidne trave.  Popoldan smo bili ponovno priča kuharski uspešnici Ciper išče šefa, ki smo jo spremljali v živo iz dnevne sobe. Po  vonju smo takoj prepoznali spremembo v receptu, saj sta tokrat člana črne ekipe, za razliko od drugih dni spekla čokoladne mafine, ki jih je pohvalil tudi sam profesor a.k.a neljubitelj mafinov.

 Ko so bili  še vroči, smo jih hitro odnesli na kliniko z namenom da se še zadnjič poslovimo od osebja, ki nas je pridno prenašalo cela dva tedna in poskušalo naučiti česa novega. Prejeli smo tudi certifikate, da smo uspešno zaključili našo misijo. Podelila nam jih je dr, Nefeli.

Slovenska misija na Cipru se je povečala za dva člana, saj je prišla na šest mesečno delo veterinarska tehnica naša bivša sotrpinka iz šole, Lucija Ošti s svojim fantom Samom, ki bo delal v zavetišču.Najavila sta se na obisk čez pol ure, ker pa se baje hitro navzameš Ciperških navad, so tudi naši gostje tiste pol ure zamenjali za 2  urno zamudo. Sedaj še vedno čakamo in čakamo.... in čakamo, ko pa že skoraj izgubimo upanje, se je oglasil zvonec. Gremo odpret vrata....